Dolgo sva razmišljala in se usklajevala kam na poletni dopust. Izmišljevala sva si tako dolgo, da sva na koncu kar doma ostala. In ne, nisva čudaka. Alternativo z mini kamperjem po toskanskih gričih sva imela, a so naju nepričakovani zunanji dogodki zadržali v domačem kraju.
V tednu dni sva morala sprejeti pomembno odločitev za najino prihodnost in ni bilo enostavno. V možganih vihar še danes ne da miru. Ah, lepo je biti otrok;)
P.S. Za lažje in predvsem brezskrbne podvige sem si nabavila pohodniške čevlje. Z očkom bova spet osvajala Triglav;)
Hribolazci, gremo?! V družbi je lepše;)