torek, 30. avgust 2011

Nizozemska v sliki

Spet doma. Ja, vrnila sva se z dvotedenskega potovanja. Medtem ko se je večina hladila v morju ali skrivala kje v senci pred močnimi sončnimi žarki in neznosnimi temperaturami, sva midva barvito nizozemsko preživela večinoma v dolgih rokavih in tu pa tam z dežnikom v roki. 

Na pot sva se podala z izposojenim vozilom že v petek. Kmalu sva ugotovila, da je Citroenov Jumpy odlična zadeva in da nama bo dobro služil. Imela sva kamper v malem, s francosko posteljo in jedilno ali zabaviščno mizico na cca 5ih metrih.

Potovanje se je začelo v trenutku, ko sva obrnila kjluč najinega vozila. Nikoli ne pozabiva, da je pot del potovanja, ki je prav tako pomembna in zato sva uživala tudi v tem. Spremljala naju je muzika izvajalcev, ki sva jih naknadno slišala na glasbenem festivalu in knjiga z naslovom Nore ženske, ki je na dom po naročilu prispela ravno pred odhodom.

Prvi postanek  je bila dolina Trente, kjer smo se prijateljem pridružili na kampiranju, čeprav le za eno noč. Ob ognju smo pekli raznovrstno meso, pili vino in se od bliže spoznali z morda najstarejšim glasbilom didgeridoo  na katerega je dečko dobro igral. Zvok, ki ga je proizvajalo to enostavno glasbilo sredi gozda, je bil zelo intenziven, močen, globok, nepopisen.

Z jutrom sva se od "bande" poslovila in pot nadaljevala proti Eindhovnu mimo Salzburga.


Ulična fotografija Salzburga:




 
 

In še fotk bi bilo, a ostale bodo za udeležence potopisnega predavanja;)

Do mesta Eindhoven, ki je znan predvsem po močnem nogometnem klubu, tovarni Philips, univerzitetnem centru in high tech campusu ter zanimivi arhitekturi, sva prispela proti večeru. Za obisk mesta sva se odločila predvsem zaradi stare Philipsove tovarne, ki je danes spremenjena v razstavne prostore oziroma galerije, kjer svoja dela razstavljajo različni umetniki. Galerija, skupaj z delavnico lesa, je požela najin velik interes.





 

Od Eindhovna do Amsterdama pot ni bila dolga, morda slabi urici, a nevčakanost je strmo naraščala. Končno bom za nekaj dni v mestu zgodovinskih kanalov, barvitih hiš, zelenih parkov, prijaznih in strpnih ljudi ter seveda hollandskih koles. Ouujjeeee.... Živahnost mesta mi ogromno pomeni in Amsterdam je živ, odlično! 


 
 
 
Na zgornji fotografiji klopce piše: "Please take a seat! But please don`t smoke weed or other funny stuff... There are children sleeping upstairs...and don`t leave a mess! Enjoy the best bench in town!;)" 

Ugotovila sva, da je velliko mimoidočih posedalo na tej klopci ob kanalu, saj jih je veliko pustilo prijazna sporočila lastnikom, ki so slednja skrbno prilepili na okno. Simpatično;)

Amsterdam, mesto v kateremu vladajo kolesarji, sva zapustila z idejo, da se še kdaj vrneva. 

Dejansko sva zapustila urejene ulice, množice turistov in odšla v divjo pokrajino Lowlands na istoimenski festival. To je nizozemski glasbeni festival, ki se odvija vsako leto v avgustu, že od leta 1967 in se ga udeleži okoli 55000 ljudi, predvsem nizozemcev. Ker je bil program tako bogat, bom temu poglavju namenila več besed v naslednji iskrici. Za ogrevanje je na voljo spodnji videoposnetek:




Po festivalu sva v bolj mirnem ritmu nadaljevala pot. Ogledala sva si majhno in zanimivo mestece Muiden, pravljični Broek in Waterland, po siru poznan Edam, očarljiv Volendam, otoček Marken, Zaanse schans, Harlem, univerzitetno mesto Utrecht, ki mi je za Amsterdamom najlbolj prirasel k srcu in Kinderdijk, ki je poznan po svojih 19-ih mlinih. 

 
Muiden:



Broek in waterland:

 

Edam:



Volendam:



Marken:

Zaanse schans:

 Harlem:

 Utrecht:



Kinderdijk:

Kinderdijk je bilo zadnje mestece na nizozemskem, ki sva ga videla. Za tem je sledila le še dolga vožnja proti domu, ki so jo zaznamovale nizke temperature, dež in toča. Ja, kar naporno je bilo, vendar sva prišla na 30  stopinj in spet so nogice bose in midva vesela nad doživetim:)






Share:

ponedeljek, 8. avgust 2011

O mladi pesnici

Tjaša Koprivec je mlada dama. Ne vem točno koliko jih ima. Njen datum rojstva ostaja skrivnost, ne zaupa ga. V svoji knjigi, z naslovom Ostanejo naj le konci prstov in zrna rose, je  v predstavitvenem odstavku zapisala, da je roj. 177 pred G.S., ampak zagotovo ima dobro razlago tudi zato. Jezik ji teče, kot malo komu in prav s svojimi besedami, izražanjem in drugačnostjo je v  meni prebudila  veliko zanimanje.

Tjaša je radijska voditeljica, urednica založbe Sanje in predvsem odlična pesnica, ki te ne more pustiti ravnodušnega. Morda jo poznate, morda je ne. Morda ste o njej že brali, morda ne. Morda ste njen glas slišali na radiu Študent, morda ne. Če vam njen glas in njene besede še niso božale ušesa, je to pravi trenutek. Nenavadno, vendar ustvarjalno in izvirno, črke, besede in stavki postanejo glasba. Prisluhni poeziji: http://www.sanje.si/images/dela/prosojnih.mp3


Fascinira! In še...


Človek ni senca, ki bi jo oglje narisalo na nebo. 
Človek ni usedlina na dnu reke, po tem ko jo je obiskal veter.
Človek ni cvet, ki bi izrastel iz kodra na nabranem čelu. 
Človek ni otožen dan, ki ga prežene jek temne luči.
Človek ni črka, ki jo vzemeš in jo predelaš v besedo, ki ne zmore dihati.
Človek ni žival, ki bi umrla v imenu začetka. 
Človek ni dotik, ki vztraja če tudi se ne ozreš. 
Človek ni ženska, ki je prespala nasladen poljub meseca. 
Človek ni prostor med tlakovci v katerega bi se ujela izmišljena pokrajina.
Človek ni buden.
Človeka ni, zaspal je v fragmentu tihožitja.
Človek ni buden, človeka ni.


Seveda je tudi ta v audio obliki. Uživam! Če te prepriča, klikni na play tudi ti in zabavaj se;)

Share:

nedelja, 7. avgust 2011

Stari, mladi - vsi na kavč

Danes že nestrpno pričakujem svoje starše. Vračajo se domov z daljšega potovanja po Turčiji in seveda me zanimajo vse podrobnosti.

Na pot so se tudi tokrat, kot že nekaj let na tej strani, podali z isto posadko in z avtodomom, ki so ga vzljubili. No, mislim, da ga je vzljubil predvsem moj fotr. Zanj je namreč to prevozno sredstvo rešitev, ker se letalu, če je le mogoče, zaradi strahu izogne.

Pred odhodom je bilo veliko organizacije, veliko prebranega gradiva in usklajevanja idej in želja. A uspelo jim je. Zadovoljni so se odpravili novim dogodivščinam naproti in verjamem, da so se imeli fantastično. Nekajkrat so se tudi oglasili in slišala sem res navdušene glasove.

Še malo in v objemu bomo spet. Počasi jih že pogrešam in seveda pričakujem kakšno presenečenje zame;)

Zadnje čase še ugotavljam, da kljub 50-im in čez, sta mladostna, fleksibilna in neobremenjena. Nisem si predstavljala, da me lahko pustita brez besed, odprtih ust, ampak zgodilo se je. Prehitela sta naju v realizaciji projekta "kavč". 

Sedaj je že nekaj časa nazaj, ko sva govorila, da bi ustvarila profil na spletnem portalu couchsurfing: http://www.couchsurfing.org/ in gostila popotnike, a sta to idejo dejansko uresničila moja dva in najin profil še ne obstaja. Ja, naše snežno belo stanovanje v obmorskem, ribiškem mestu, v Izoli, sta srčno dala v uporabo družini iz Srbije, v času njune odsotnosti. 

Couchsurfing je dobra zamisel in deluje na principu "jaz tebi, ti meni". Je odlična zamisel predvsem za tiste, ki radi spoznavajo nove ljudi, nove kulture in navade in ki radi poceni potujejo po svetu. Zadostuje le kavč, ki nudi toplo prenočišče popotniku. Vse ostalo je opcija, ki je odvisna od časa in dobre volje gostujočega.

Morda je zdaj napočil pravi čas, da narediva končno svoj profil. Če imaš svoj kavč, poglej njihovo spletno stran in razmisli tudi ti;)



P.S. Seveda kavč mora biti bolj spodoben od zgornjega. Gre namreč le za simbolično fotografijo, na katero sem naletela ob pregledovanju fotoalbuma iz bienala-Venezia 2009;)
Share:

sreda, 3. avgust 2011

Izlet v Emilio-Romagno

Konec tedna, preživet čez mejo, v Italiji, je za nami. V družbi "cimra" in prijateljev iz Ljubljane je bil ta vikend preživet nad pričakovanji. 
Še pred odhodom sem se veselila oddiha, druženja in spoznavanja novih krajev v italijanski regiji Emilia-Romagna, kot se otroci veselijo novih igrač in super je bilo.

Na pot smo se odpravili že v petek, takoj po službi. Ura je bila 15, ko smo v avto spakirali še zadnje potrebne stvari in se v ritmu italijanske muzike 90-ih let zapeljali proti cilju. Čakala nas je dolga pot, a na srečo brez večjih zastojev na cesti smo pravočasno prispeli do Marine di Ravenna. Na hitro smo postavili šotora in že tekli na bližnjo peščeno plažo, v bar Hana-Bi, kjer smo nekaj dobrega pojedli, spili in prisluhnili koncertu bolonjskih rokerjev Massimo Volume. Po koncertu smo se vrnili v kamp, kjer smo v objemu drug drugega, na trdih tleh, saj je bila napihljiva blazina ne vede neuporabna, prespali noč.


Izvajalca psihadelične muzike nisem poznala, a ni mi najbolj blizu. Za osvežitev spomina ali na znanje klikni na play:



Zbudili smo se v toplo, sončno jutro. Bilo je tako zelo vroče, da smo si hitro nadeli kopalke in zbežali na plažo. Pozitiva ob sončnih žarkih, jahuu. Kako zelo lepo mi je bilo. Uživali smo vsi skupaj in vsak po svoje. Eni smo nabirali školjke, plavali, brali, drugi so si podajali frizbi. Hja, tale leteči krožnik je zadnje čase vedno z nami, namreč nekdo ga je močno vzljubil in nanj nikoli ne pozabi;)

Naš izlet smo nato nadaljevali proti mestu Ravenna. To je bil moj prvi obisk Ravenne in ni me najbolj navdušil. Pogrešala sem mestni vrvež in gosto postavljene mizice po starih uličicah, kjer bi srkali okusno italijansko kavo. Mogoče ne prava ura, morda čas dopustov, ne vem. Mesto je bilo precej prazno, brez pravega utripa, ki si ga jaz od mesta želim.




Po daljšem sprehodu, kavi in ogledu mozaikov smo se zapeljali v Imolo. Imola je manjša od Ravenne, a zato bolj prikupna. Vse nas je očarala in presenetila z lepoto in toplino. Ker je bila ura ob prihodu v mesto že relativno pozna in želodčki so se glasno pritoževali, smo zavili v eno izmed preverjenih restavracij Osteria del Piolo: http://www.osteriadelpiolo.com/index.htm. Posedli so nas na pokrito teraso, s pogledam na ulice in strehe mesta. Vse je bilo idilično. Ob dobri hrani in prijetnem pogovoru smo veselo in zadovoljno nazdravljali, medtem ko nam je topel vetrič, ki je tu pa tam zapihal, jasno oznanjal pravi poletni večer. Takih večerov želimo še več!;)

Dan v Imoli smo zaključili na kamniti klopci sredi trga, vsak s svojo ledeno sladico v roki, ki smo jo mimogrede vzeli v specialni slaščičarni Cremeria Emilia: http://lnx.cremeriaemilia.com/wordpress/.



Ob oblizovanju prstov, ker je bila sladica nekaj posebnega, smo pozdravili to majhno mestece in odšli. Prespali smo v B&B Il giardino di Tiz, nekaj kilometrov stran od koder smo v nedeljo preko Bologne štartali nazaj proti domu. 

V Bologni, mestu številčnih obokov, sem že bila in mi je všeč. Si mislim, da bi bilo življenje v takem mestu tapravšnjo zame. Je multikulturno, univerzitetno, zgodovinsko in umetniško mesto, kar mi pristoji;)

Mesteca, ki smo si pogledali so si v osnovi zelo podobna in definitivno imajo nekaj skupnih imenovalcev. Med temi, da nisem čisto klasična, so kolesa in grafiti. Ja, kolesa so me čisto prevzela, ker si tako, kot je na spodnji fotografiji, že nekaj časa želim;) 



Hvala za dobro organiziran izlet, hvala za dobro družbo;)
Share:
© iskrice | All rights reserved.
Blog Design Handcrafted by pipdig