Darilo

Imam ga! Težko pričakovano darilo je končno v mojih rokah. Juhej, čeprav z dvomesečno zamudo, sem ga še kako vesela.

Po nekaj letih ljubezenske zgodbe ga dobro poznam in zato nisem bila razočarana nad sočnim poljubom, katerega ni spremljalo darilo za rojstni dan. Predstavljala sem si, da spet nekaj naklepa, tako kot je to storil lani, prav tako z nekaj mesečno zamudo. Nisem bila v zmoti. Je posebnež, ki se nikoli ne izneveri in tudi zato mi je všeč. 

V letu 2010 sem jih praznovala 30. Ker je bila okrogla obletnica se je še toliko bolj potrudil, da bi bilo presenečenje veliko. In brez dvoma je bilo presenečenje ogromno. Še danes, ko se spomnim na tisti krasen dan, se mi zarosijo in zasvetijo oči.

Bila je vroča sreda v juliju. Še v službi sem bila, ko mi je poslal sporočilo, da ob mojem prihodu domov ga ne bo zaradi obveznosti. Sumljivo, sumljivi izgovor pa vendar. Čez 17h je bilo ko sem odklenila vrata in stopila v prazno stanovanje. Takoj ko sem odložila stvari iz rok sem na robu omarice sredi hodnika opazila rdečo kartonasto škatlico, katero sem sicer že videla, le da si nisem znala pojasniti zakaj je tam. Radovedna kot sem, sem jo zagrabila in odprla. Ni bila prazna. Vsebovala je listič z napisom: "Pod posteljo je veliko škatel, a le ena je prava". Hmmm. Nenavadno. Čaka me presenečenje in njega ni? Upoštevam navodilo in se vržem na kolena. Brskam, premetavam, odpiram razne škatle. Nič ne najdem. Brskam naprej. Dobim občutek, da me nekdo opazuje. Brskam. Občutek da sem opazovana ne mine. Zaradi neprijetnega občutka stopim do kopalnice, pogledam v kuhinjo in dnevno sobo, a ni nikogar. Boh. Morda gre samo za moj neupravičen občutek. Ne vem. Za trenutek se usedem na kavč in razmišljam ter se sprašujem čemu tisti namig, če pod posteljo nič ni. Se vrnem v spalnico, prepričana, da nekaj me le čaka. Brskam naprej, vendar še vedno nič ne najdem. Potrpežljivost me hitro mine in razočarana se vrnem v dnevno sobo. V roke vzamem prenosnik, se registriram in v trenutku prejmem preko skypa njegovo sporočilo v katerem navaja, da nisem vztrajna. Kako? Kje si? Kaj se dogaja? Hmmm. Imava še balkon, kateremu predhodno nisem namenila pozornosti in očitno sem naredila napako, ker kaj zagledam? Njega, skritega za roletami, s prenosnikom na kolenih in s pomočjo računalnika v spalnici, ki spremlja celotno dogajanje hvala ugrajenim kameram. Neverjeten. Zagotovi mi, da v eni izmed mnogih škatel pod posteljo je presenečenje zame. Ponovno iščem. Bolj pozorna sem in zato tudi bolj uspešna. Owje, našla sem objektiv za canon fotoaparat 18-55mm. Presenečena in vesela, čeprav me veselje hitro zapusti, ker nisem lastnica fotoaparata. Spraševati sem ga začela o izbiri objektiva, saj  ravno tega se dobi ob nakupu fotoaparata kar v kitu za bistveno nižjo ceno. Eh...nekje je potrebno začeti je rekel in že sem brskala po internetu kje dobim to kar si želim. Nakup fotoaparata sem že dolgo časa načrtovala, le da pravega trenutka še ni bilo. Zdaj je tu. Na hitro sem se preoblekla, še namazat sem se še želela, da greva v nakup, a je prišel za mano v kopalnico z veliko škatlo in me zaustavil. Brez besed sem ostala in solz nikakor nisem mogla umiriti. Kaj takega nisem niti najmanj pričakovala in s težavo sem sprejela tako darilo, vendar sem absolutno vesela, navdušena, zadovoljna in še in še lastnica fotoaparata canon eos 550d;)

Fotografija je postala moj hobi in on moj motivator, ki poskrbi tudi zato, da imam za fotografiranje vse kar potrebujem. Norec je. Ne zbeži mu prav nič. Na zadnjem potovanju sem večkrat jamrala, da klasičen objektiv ni dovolj, da bi potrebovala zoom objektiv in... Danes ga imam. Hvala tudi njemu, ki se je odločil, da bo to moje letošnje darilo.

Spodaj so prve fotografije narejene z novim zoom objektivom.

Še veliko vaje potrebujem, vendar že vem, da naslednji objektiv bo širokokotni;)