torek, 28. junij 2011

Lomo, Digital, Lytro

Trije fotoaparati, trije različni rezultati.

Če pri digitalni fotografiji strmimo k izbiri pravega motiva, k močni ostrini in pravi svetlobi to ne velja za lomografijo, ki vsa ta pravila sploh ne upošteva, ustvarja nova pravila in nato še teh ne upošteva več. Lomografija je torej fotografiranje brez pravil, kjer ni pomembno če je fotografija neostra, če je svetloba slaba ali če je fotografija slabo kadrirana. Fotografov rezultat je edinstven, poln čustev in spontanosti, čeprav je posnetek narejen s plastičnim in poceni fotoaparatom, brez premišljevanja. Fotografije so resnično zelo zanimive, z vintage pridihom in prav zato imajo vsak dan več navdušencev. Navdušencev, ki jim lomografija predstavlja stil življenja. 
Zanimivosti in novosti o lomografiji ter pravljične izdelke spremljam na: http://www.lomography.com/, čeprav fotografiram z digitalnim fotoaparatom in se zabavam z ostrino;)

Lomo in digitalne fotoaparate torej že poznam. Novost zame predstavlja Lytro fotoaparat, ki fotografira na popolnoma nov, drugačen način. V tem primeru se ni potrebno osredotočiti na ostrino slike ampak le na motiv, kompozicijo, kajti ostrino izbereš poljubno kasneje s klikom na izbrani del fotografije. Najlažje bo, da si preberete in poizkusite na: http://www.lytro.com/cameras  oziroma si pogledate konkreten primer na spodnji povezavi:






Novosti, novosti, novosti, pestro, pestro, pestro in navdušenje raste;)
Share:

četrtek, 23. junij 2011

Diagnoza

Lanski december, po nekaj letih bolečin, sem dobila odgovor. Diagnoza celiakija ali intoleranca na gluten oziroma beljakovino gluten, ki se nahaja v pšenici, ržu, ječmenu in ovsu. Čeprav je morda nenavadno, sem se teh rezultatov in posledično doživljenjske diete zelo veselila. Veselila sem se novega začetka, boljšega vsakdana. Nov začetek je namreč zame predstavljal konec bolečin v trebuhu, krčev, napihnjenosti, slabosti in drugih spremljajočih neprijetnosti.
Celiakija ni nedolžna bolezen, kajti gre za kronično vnetno obolenje prebavnega traku, ki povzroči predvsem okvaro tankega črevesja in uničuje črevesne resice, katere naloga je absorbcija hranilnih snovi, ki so za zdravje in počutje bistvenega pomena.
Da sem svojo črevesno sluznico, ki je bila takrat že čisto gladka, uničena, povrnila v normalno stanje sem potrebovala veliko časa, vztrajnosti in pravilnega prehranjevanja, saj razen ustrezne diete, zdravil za to ni.
Danes se dobro počutim in nobeno odrekanje ni problematično, ker je prava izbira živil zame edina pot do tako dobrega počutja.
Celiakaši imamo vse več in več izbire brezglutenskih izdelkov, morda tudi zato, ker je obolelih žal vsak dan več. Izbiramo lahko tako v trgovinah kot tudi v nekaterih restavracijah in picerijah.

Ne dolgo nazaj sem si privoščila svojo prvo odlično brezglutensko pico, ki so mi jo postregli v simpatični oranžno rjavi restavraciji Etna  v Divači. Ker je bila moja prva sem jo morala ovekovečiti. Škljoc je bil narejen z  gsm-jem ;)




Share:

ponedeljek, 20. junij 2011

Darilo

Imam ga! Težko pričakovano darilo je končno v mojih rokah. Juhej, čeprav z dvomesečno zamudo, sem ga še kako vesela.
Po nekaj letih ljubezenske zgodbe ga dobro poznam in zato nisem bila razočarana nad sočnim poljubom, katerega ni spremljalo darilo za rojstni dan. Predstavljala sem si, da spet nekaj naklepa, tako kot je to storil lani, prav tako z nekaj mesečno zamudo. Nisem bila v zmoti. Je posebnež, ki se nikoli ne izneveri in tudi zato mi je všeč. 

V letu 2010 sem jih praznovala 30. Ker je bila okrogla obletnica se je še toliko bolj potrudil, da bi bilo presenečenje veliko. In brez dvoma je bilo presenečenje ogromno. Še danes, ko se spomnim na tisti krasen dan, se mi zarosijo in zasvetijo oči.
Bila je vroča sreda v juliju. Še v službi sem bila, ko mi je poslal sporočilo, da ob mojem prihodu domov ga ne bo zaradi obveznosti. Sumljivo, sumljivi izgovor pa vendar. Čez 17h je bilo ko sem odklenila vrata in stopila v prazno stanovanje. Takoj ko sem odložila stvari iz rok sem na robu omarice sredi hodnika opazila rdečo kartonasto škatlico, katero sem sicer že videla, le da si nisem znala pojasniti zakaj je tam. Radovedna kot sem, sem jo zagrabila in odprla. Ni bila prazna. Vsebovala je listič z napisom: "Pod posteljo je veliko škatel, a le ena je prava". Hmmm. Nenavadno. Čaka me presenečenje in njega ni? Upoštevam navodilo in se vržem na kolena. Brskam, premetavam, odpiram razne škatle. Nič ne najdem. Brskam naprej. Dobim občutek, da me nekdo opazuje. Brskam. Občutek da sem opazovana ne mine. Zaradi neprijetnega občutka stopim do kopalnice, pogledam v kuhinjo in dnevno sobo, a ni nikogar. Boh. Morda gre samo za moj neupravičen občutek. Ne vem. Za trenutek se usedem na kavč in razmišljam ter se sprašujem čemu tisti namig, če pod posteljo nič ni. Se vrnem v spalnico, prepričana, da nekaj me le čaka. Brskam naprej, vendar še vedno nič ne najdem. Potrpežljivost me hitro mine in razočarana se vrnem v dnevno sobo. V roke vzamem prenosnik, se registriram in v trenutku prejmem preko skypa njegovo sporočilo v katerem navaja, da nisem vztrajna. Kako? Kje si? Kaj se dogaja? Hmmm. Imava še balkon, kateremu predhodno nisem namenila pozornosti in očitno sem naredila napako, ker kaj zagledam? Njega, skritega za roletami, s prenosnikom na kolenih in s pomočjo računalnika v spalnici, ki spremlja celotno dogajanje hvala ugrajenim kameram. Neverjeten. Zagotovi mi, da v eni izmed mnogih škatel pod posteljo je presenečenje zame. Ponovno iščem. Bolj pozorna sem in zato tudi bolj uspešna. Owje, našla sem objektiv za canon fotoaparat 18-55mm. Presenečena in vesela, čeprav me veselje hitro zapusti, ker nisem lastnica fotoaparata. Spraševati sem ga začela o izbiri objektiva, saj  ravno tega se dobi ob nakupu fotoaparata kar v kitu za bistveno nižjo ceno. Eh...nekje je potrebno začeti je rekel in že sem brskala po internetu kje dobim to kar si želim. Nakup fotoaparata sem že dolgo časa načrtovala, le da pravega trenutka še ni bilo. Zdaj je tu. Na hitro sem se preoblekla, še namazat sem se še želela, da greva v nakup, a je prišel za mano v kopalnico z veliko škatlo in me zaustavil. Brez besed sem ostala in solz nikakor nisem mogla umiriti. Kaj takega nisem niti najmanj pričakovala in s težavo sem sprejela tako darilo, vendar sem absolutno vesela, navdušena, zadovoljna in še in še lastnica fotoaparata canon eos 550d;)

Fotografija je postala moj hobi in on moj motivator, ki poskrbi tudi zato, da imam za fotografiranje vse kar potrebujem. Norec je. Ne zbeži mu prav nič. Na zadnjem potovanju sem večkrat jamrala, da klasičen objektiv ni dovolj, da bi potrebovala zoom objektiv in... Danes ga imam. Hvala tudi njemu, ki se je odločil, da bo to moje letošnje darilo.

Spodaj so prve fotografije narejene z novim zoom objektivom.




















Še veliko vaje potrebujem, vendar že vem, da naslednji objektiv bo širokokotni;)
Share:

ponedeljek, 06. junij 2011

Nočne more ali sanje

Bilo je v letu 2004, ko sem ga spoznala povsem po naključju. Sprehajala sem se med policami italijanske knjigarne v nakupovalnem centru v Trstu, kot že velikokrat, le da tokrat mi je pod roke prišla knjiga z naslovom Lettere dalla Kirghisia, ki me je pretresla. 
Živahna, modro rumena naslovnica in presenetljivo velike črke teksta so me prevzele. Stoje sem začela listati knjigico, ki me je list za listom bolj in bolj navdušila. Ta knjiga gre z mano domov! In tako je tudi bilo. Tako zelo blizu mi je njena vsebina, da še danes, po tolikih letih rada o njej pripovedujem.
Knjiga je zbirka pisem, napisanih in poslanih iz utopične dežele, čeprav z realnim imenom, Kirgizije, o kateri avtor sanja da bi jo nekdaj v prihodnosti obiskal in za vedno tam ostal. Le kako si tega ne želeti? V Kirgiziji ljudje delajo tri ure na dan, ves preostali čas namenijo sebi, prijateljem, družini, življenju. Ljudje tako delajo boljše, so bolj produktivni in predvsem ne zbolevajo zaradi anksioznosti in stresa. Otroci se veselo igrajo, ne sedijo v šolskih klopeh, zaprti med štirimi stenami, ampak se učijo v parkih o vsem kar jih zanima, da je znanje bolj dolgotrajno. Prav tako je dobro urejeno za starejše ljudi, saj imajo na primer zastonj prevoze, kino vstopnice in druge ugodnosti. Ljudje so iskreni in ljubezen do sočloveka jim veliko pomeni. Če se želijo ljubiti, to povejo na glas, tako da si na prsni koš pristavijo majhno modro vrtnico, da ni  nesporazumov ali nelagodja. V Kirgiziji je skratka poskrbljeno za vse. Vlada mir in zadovoljstvo. Srečni so. Politiki in pravila niso potrebna, ker obstaja le eno pravilo, ki ga vsi dobro poznajo. Človek je unikat in zato je vse usmerjeno vanj.
Definitivno je to knjiga, ki te pusti za trenutek brez besed in o kateri še veliko časa razmišljaš. Jaz sanjam o takem svetu, kjer je človek v centru pozornosti, kjer so odnosi med ljudmi pristni, kjer je smisel življenja svoboden in uresničen posameznik. Prav zaradi te utopije imam včasih nočne more, včasih lepe sanje. 

Avtor knjige Lettere dalla Kirghisia, ki je v meni pustila izjemen pečat, je Silvano Agosti. O njem sem naknadno začela veliko raziskovati in odkrila sem, da ni samo pisatelj, ampak je tudi režiser, scenograf, filmski producent in pesnik. Silvano je izjemen in izjemno je še eno njegovo delo in sicer film z naslovom D` amore si vive. 

D`amore si vive je dokumentarec, ki je nastal leta 1984 v italijanskem mestu Parma, v katerem Silvano Agosti predstavi različne zgodbe in mišljenja o ljubezni, nežnosti in seksualnosti nekega otroka, mame, travestita, prostitutke in transeksualca. To je še ena zanimiva zgodba vredna ogleda. Najbolj simpatičen in nenavaden lik tega filma pa je Franck. To je 11 letni deček, ki na preprost način pripoveduje svojo zgodbo, ki si jo je mogoče ogledati tukaj:



Silvano Agosti je poseben človek, ki svoja prepričanja, mnenja in misli pove v vseh mogočih oblikah.  Film, tisk in nenazadnje ima tudi svoj spletni dnevnik na http://www.silvanoagosti.com/, katerega včasih preberem, čeprav se držim strogega pravila: "Silvana Agostija raje manj kot več", saj je nevaren, ker te popelje v nerealen svet sanj. Morda pa bodo nekega dne vsi oziroma večina prišla do spoznanja kaj je pomembno za dobro življenje in se bo posledično marsikaj spremnilo. Kdo ve;)

Share:

sreda, 01. junij 2011

Večer v gledališču

Nekaj dni nazaj me je v inboxu facebooka čakalo sporočilo nepričakovanega avtorja. Takoj sem vedela kdo je pošiljatelj, vendar presenečenje je bilo veliko. Z zanimanjem sem odprla sporočilo in še z večjim zanimanjem sem ga prebrala. Začudena sem bila, vendar hkrati zelo vesela. Za trenutek nisem mogla dojeti. Nekdanja soseda iz otroštva se je spomnila name in me prosila za sodelovanje. Prosila me je za fotografiranje predstave akademsko kulturno-umetniškega društva KOLO, ki je imelo v gledališču Koper celovečerni koncert z naslovom "Ogrejala sjajna mesečina", v kateri je ona ena izmed mnogih sodelujočih. 
Nad njeno ponudbo sem bila tako zelo presenečena predvsem zato, ker se s fotografijo ne ukvarjam profesionalno, ampak le ljubiteljsko. Od kod informacije, da fotografiram? Me je kje videla? Kako? Neznanka. Je že res, da imam dober fotoaparat, da rada fotografiram, a česa tako resnega se še nisem lotila. Nimam veliko izkušenj in znanj. Sem šele začetnik v fotografiji in zato sem se znašla v dilemi. Kaj naj naredim sem se spraševala. Na eni strani strah, na drugi zanimanje, izziv in želja po novi izkušnji, a preveč bi izgubila, če priložnosti ne bi izkoristila in zato sem ponudbo sprejela. 
Nisem vedela kaj bo ratalo in strah je bil upravičen, saj je bil to za društvo pomemben dogodek. Bil je zaključni nastop, na katerega so se pripravljali celo leto in od katerega so želeli nekaj lepih fotografij. Večer posebnega pomena za nastopajoče in prav zato, da bi bil uspeh fotografij zagotovljen, sem v projekt vključila še mlajšega brata, ki tudi rad fotografira. Rekla sem si, da skupaj zmoreva. Dva imata zagotovo več možnosti za uspeh, kot en sam in res nama je uspelo. Naredila sva nekaj lepih fotografij, zadovoljna sva bila z rezultatom. 
Všeč mi je bilo sodelovanje in dopolnjevanje z bratom. Dobro sva se znašla, kljub začetni tremi. Led sva hitro prebila in se zraven še zabavala, kajti nastop je bil popolnoma nad pričakovanji. Fantastičen. Nastopali so vsi člani društva, od najmlajših do najstarejših članov. So peli, plesali kolo in se veselili. Opazna je bila ljubezen s katero ohranjajo in prenašajo ljudska izročila srbskega in drugih balkanskih narodov. 
Tako zame kot za brata je bilo to  prvo delo pod tako zahtevnimi pogoji, kjer svetloba in hitrost povzročata fotografu nezanemarljive težave, a zmagala sva. Ponosna sem nase in še bolj na svojega bratca. Spodaj je nekaj fotografij tistega lepega večera, 21.5.2011.













Share:
© iskrice | All rights reserved.
Blog Design Handcrafted by pipdig