Bilo je v letu 2004, ko sem ga spoznala povsem po naključju. Sprehajala sem se med policami italijanske knjigarne v nakupovalnem centru v Trstu, kot že velikokrat, le da tokrat mi je pod roke prišla knjiga z naslovom Lettere dalla Kirghisia, ki me je pretresla.
Živahna, modro rumena naslovnica in presenetljivo velike črke teksta so me prevzele. Stoje sem začela listati knjigico, ki me je list za listom bolj in bolj navdušila. Ta knjiga gre z mano domov! In tako je tudi bilo. Tako zelo blizu mi je njena vsebina, da še danes, po tolikih letih rada o njej pripovedujem.
Knjiga je zbirka pisem, napisanih in poslanih iz utopične dežele, čeprav z realnim imenom, Kirgizije, o kateri avtor sanja da bi jo nekdaj v prihodnosti obiskal in za vedno tam ostal. Le kako si tega ne želeti? V Kirgiziji ljudje delajo tri ure na dan, ves preostali čas namenijo sebi, prijateljem, družini, življenju. Ljudje tako delajo boljše, so bolj produktivni in predvsem ne zbolevajo zaradi anksioznosti in stresa. Otroci se veselo igrajo, ne sedijo v šolskih klopeh, zaprti med štirimi stenami, ampak se učijo v parkih o vsem kar jih zanima, da je znanje bolj dolgotrajno. Prav tako je dobro urejeno za starejše ljudi, saj imajo na primer zastonj prevoze, kino vstopnice in druge ugodnosti. Ljudje so iskreni in ljubezen do sočloveka jim veliko pomeni. Če se želijo ljubiti, to povejo na glas, tako da si na prsni koš pristavijo majhno modro vrtnico, da ni nesporazumov ali nelagodja. V Kirgiziji je skratka poskrbljeno za vse. Vlada mir in zadovoljstvo. Srečni so. Politiki in pravila niso potrebna, ker obstaja le eno pravilo, ki ga vsi dobro poznajo. Človek je unikat in zato je vse usmerjeno vanj.
Definitivno je to knjiga, ki te pusti za trenutek brez besed in o kateri še veliko časa razmišljaš. Jaz sanjam o takem svetu, kjer je človek v centru pozornosti, kjer so odnosi med ljudmi pristni, kjer je smisel življenja svoboden in uresničen posameznik. Prav zaradi te utopije imam včasih nočne more, včasih lepe sanje.
Avtor knjige Lettere dalla Kirghisia, ki je v meni pustila izjemen pečat, je Silvano Agosti. O njem sem naknadno začela veliko raziskovati in odkrila sem, da ni samo pisatelj, ampak je tudi režiser, scenograf, filmski producent in pesnik. Silvano je izjemen in izjemno je še eno njegovo delo in sicer film z naslovom D` amore si vive.
D`amore si vive je dokumentarec, ki je nastal leta 1984 v italijanskem mestu Parma, v katerem Silvano Agosti predstavi različne zgodbe in mišljenja o ljubezni, nežnosti in seksualnosti nekega otroka, mame, travestita, prostitutke in transeksualca. To je še ena zanimiva zgodba vredna ogleda. Najbolj simpatičen in nenavaden lik tega filma pa je Franck. To je 11 letni deček, ki na preprost način pripoveduje svojo zgodbo, ki si jo je mogoče ogledati tukaj:
Silvano Agosti je poseben človek, ki svoja prepričanja, mnenja in misli pove v vseh mogočih oblikah. Film, tisk in nenazadnje ima tudi svoj spletni dnevnik na http://www.silvanoagosti.com/, katerega včasih preberem, čeprav se držim strogega pravila: "Silvana Agostija raje manj kot več", saj je nevaren, ker te popelje v nerealen svet sanj. Morda pa bodo nekega dne vsi oziroma večina prišla do spoznanja kaj je pomembno za dobro življenje in se bo posledično marsikaj spremnilo. Kdo ve;)
Ni komentarjev
Objavite komentar