Večer v gledališču

Nekaj dni nazaj me je v inboxu facebooka čakalo sporočilo nepričakovanega avtorja. Takoj sem vedela kdo je pošiljatelj, vendar presenečenje je bilo veliko. Z zanimanjem sem odprla sporočilo in še z večjim zanimanjem sem ga prebrala. Začudena sem bila, vendar hkrati zelo vesela. Za trenutek nisem mogla dojeti. Nekdanja soseda iz otroštva se je spomnila name in me prosila za sodelovanje. Prosila me je za fotografiranje predstave akademsko kulturno-umetniškega društva KOLO, ki je imelo v gledališču Koper celovečerni koncert z naslovom "Ogrejala sjajna mesečina", v kateri je ona ena izmed mnogih sodelujočih. 
Nad njeno ponudbo sem bila tako zelo presenečena predvsem zato, ker se s fotografijo ne ukvarjam profesionalno, ampak le ljubiteljsko. Od kod informacije, da fotografiram? Me je kje videla? Kako? Neznanka. Je že res, da imam dober fotoaparat, da rada fotografiram, a česa tako resnega se še nisem lotila. Nimam veliko izkušenj in znanj. Sem šele začetnik v fotografiji in zato sem se znašla v dilemi. Kaj naj naredim sem se spraševala. Na eni strani strah, na drugi zanimanje, izziv in želja po novi izkušnji, a preveč bi izgubila, če priložnosti ne bi izkoristila in zato sem ponudbo sprejela. 
Nisem vedela kaj bo ratalo in strah je bil upravičen, saj je bil to za društvo pomemben dogodek. Bil je zaključni nastop, na katerega so se pripravljali celo leto in od katerega so želeli nekaj lepih fotografij. Večer posebnega pomena za nastopajoče in prav zato, da bi bil uspeh fotografij zagotovljen, sem v projekt vključila še mlajšega brata, ki tudi rad fotografira. Rekla sem si, da skupaj zmoreva. Dva imata zagotovo več možnosti za uspeh, kot en sam in res nama je uspelo. Naredila sva nekaj lepih fotografij, zadovoljna sva bila z rezultatom. 
Všeč mi je bilo sodelovanje in dopolnjevanje z bratom. Dobro sva se znašla, kljub začetni tremi. Led sva hitro prebila in se zraven še zabavala, kajti nastop je bil popolnoma nad pričakovanji. Fantastičen. Nastopali so vsi člani društva, od najmlajših do najstarejših članov. So peli, plesali kolo in se veselili. Opazna je bila ljubezen s katero ohranjajo in prenašajo ljudska izročila srbskega in drugih balkanskih narodov. 
Tako zame kot za brata je bilo to  prvo delo pod tako zahtevnimi pogoji, kjer svetloba in hitrost povzročata fotografu nezanemarljive težave, a zmagala sva. Ponosna sem nase in še bolj na svojega bratca. Spodaj je nekaj fotografij tistega lepega večera, 21.5.2011.













0 komentarji:

Objavite komentar

 
Fotografije na tem blogu so moje avtorsko delo in zato je vsaka nepooblaščena uporaba prepovedana. Zagotavlja Blogger.

Priljubljene objave

Preišči ta spletni dnevnik

Radio Terminal