sobota, 23. julij 2011

Joga

V letošnjem letu sem se navdušila nad jogo. Zanimanje je skozi čas naraščalo in zato sem jo začela redno obiskovati. 2x na teden sem v črno športno torbo nabasala stekleničko z vodo, brisačo za brisanje potu, nogavičke in dekico, ki sta nujno zlo ob sprostitvi na koncu vadbe, kot zaščita proti mrazu, elastiko za zvezat lase v čop, jabolko, ki sem jo rada grickala po poti nazaj proti domu in seveda jogi blazino.

Na vadbi, s katero v septembru ponovno začnemo, sem ugotovila kaj vse ne zmorem, kako zelo neelastična sem, kako je moje telo nepopolno in koliko neuporabljenih, nepoznanih mišic imam. Predvsem sem ugotovila, da je potrebno vložiti zelo veliko dela in vztrajnosti  za doseči dobre rezultate. Kdo ve, do kod mi bo uspelo;)

Vendar kaj joga sploh je? Je znanost o življenju, ki temlji na pravilni telesni vadbi, pravilnem dihanju,  sproščanju, pravilni prehrani, pozitivnem razmišljanju in meditaciji, s katerimi dosežemo telesno zdravje, pomirjanje duha ter čustveno uravnoteženost. Je pot do notranjega miru in ustvarjalnosti.

Za samo izvajanje joge ne potrebujemo veliko. Izvajamo jo lahko kjerkoli je prostor za blazino. Na najinem potovanju po Tajski, točneje na otoku Lanta, sva si izbrala prenočišče prav v najlepšem, najboljšem, z okusom narejenim resortu Sanctuary, ki je imel poleg masaž na plaži, knjigarne in ostalega, še prostor za jogo z vodeno vadbo. Če se bom še kdaj v prihodnosti potepala po tem otoku, ki je eden večjih, se bom zagotovo vrnila v ta čarobni kraj in če se morda odpravljate vi, ne ga izgubiti.

Spodaj je par fotografij v dokaz, da je Sanctuary nekaj posebnega in zato sva si ga izbrala. Love, love, love;)





























V času poletja, ko se veliko stvari dogaja, za jogo časa zmanjkuje, čeprav tu pa tam blazino v dnevni sobi še raztegnem. Ko se to zgodi, se najraje povežem na spletno stran http://www.yogatoday.com/, kjer imam svoj profil za katerega dobim brezplačno uro vadbe na teden.

Poizkusi še ti;)
Share:

ponedeljek, 18. julij 2011

Lavanda

Pester, intenziven vikend je za nami in že spet počasi polnimo baterije k novim dogodivščinam naproti. Ritem je počasen. Ritem je končno pravi, poletni. Tudi diši po poletju, diši po lavandi.


Po sivki oziroma lavandi, kot vam ljubše, diši, ker sva se v nedeljo udeležila sedaj že tradicionalne žetve sivke na Krasu. Brje pri Koprivi je bilo odeto v modro-vijolične barve in razpoloženje vseh prisotnih je bilo idilično. V skladu s soncem, zemljo in naravo nasploh je bil dan edinstven.

Številni prostovoljci, ki so se žetve sivkinih nasadov udeležili, so prišli presenetljivo dobro oboroženi. Kjer je sivka so čebele, čmrlji, metulji in druge žuželke, zato heca ni!;) S klobuki na glavi, pokritimi nogami,  rokavicami in drugo potrebno zaščito ter srpom oziroma škarjami v rokah, so se izkazali kot pravi profesionalci.



Sama sva seveda marljive ljudi le od daleč opazovala. Tu pa tam sem sicer natrgala kakšno vejico, da sem si šopek naredila, da so prsti lepo dišali, ampak na žetev se pa nisva pripravila. Prišla sva relativno pozno. Tudi na delavnico "vse o izdelavi mila", katere sva se nameravala udeležiti, sva zamudila. Ja, kljub dobri volji je osma ura zjutraj prerana ura. Zato pa so bili drugi nagrajeni z dobrim refoškovim likerjem in piškoti z dodatkom sivke, katere sem jaz le fotografirala.


Organizatorji dvodnevnega dogodka so se zelo potrudili. Z navdušenjem in z željo po predajanju znanja so organizirali dogodek, na katerega bom šla še. Kakšna je bila obiskanost sicer ne vem, vendar je dan preživet med sivkinimi nasadi lepa izkušnja, ki jo priporočam. Poleg žetve, raznih delavnic, kot so izdelava mila, venčkov in šopkov ter aroma terapije, se lahko kaj dobrega tudi poje in popije. Za tiste, ki ga radi "cuknete" je celo možnost kampiranja. V razmislek za drugo leto;)

Ljubiteljev sivke je vsako leto več in pravtako izdelkov narejenih iz nje. Nekaj  ročno izdelanih  in naravnih izdelkov je bilo  tudi naprodaj, takoj na vhodu prireditve, v sivkinem butiku. Dodobra sem si ga ogledala in nekaj tudi izbrala.



Izdelek, ki je v meni pravtako vzbudil zanimanje, je tako imenovani razstresnik, ki ni zdravilo, ampak le razvajalo. Več o njem si lahko preberete na: http://www.razstresnik.si/izdelki/razstresnik.


Kras je prikupen in bi ga zato lahko večkrat obiskala. Na Krasu se čas ustavi in skrbi več ni;)
Share:

ponedeljek, 11. julij 2011

The band

Nekaterim je 3.7.1971 močno zapisan v spomin. Tistega dne, 40 let nazaj, je v Parizu umrl legendarni poet in karizmatičen pevec ameriške rock skupine The Doors Jim Morrison. 
Njegovo življenje je bilo v znamenju ekstremov, predvsem alkohola in drog, ki so ga pripeljale do tragičnega konca pri rosnih 27-ih letih. Seveda kot se za zvezde spodobi, so se nejasnosti in dvomi o njegovi smrti kar vrstili. Nekateri so trdili, da je šlo za overdose, drugi za zastoj srca, tretji pravijo, da je Jim še živ in da živi na Sejšelih. Zgodbice...

Skupino The Doors so poleg Morrisona sestavljali še Ray Manzarek (klaviatura), Robby Krieger (kitara) ter John Densmore (baterija). Baterist se je odločil za samostojno pot, medtem ko sta se Manzarek in Krieger v letu 2002 ponovno združila in predstavljata drugačno verzijo The Doors, The Doors of the 21 st century.
V letošnjem letu s skupino veliko koncertirata in kot nalašč tudi v naši bližini. Seveda priložnosti nismo zamudili. Udeležba na koncertu je bila obvezna. 

Množica je bila segreta, roke so bile visoko, glasno smo prepevali, fotoaparati so bliskali in kamere gorele. 
Malo nenavadno je sicer bilo gledati in poslušati drugega frontmana, a se je odlično odrezal. Dave Brock ima dober glas, le do Jimovih visokih tonov ne zmore.

Vročina je skozi koncert samo strmo naraščala in čeprav smo bili ob morju, niti sapice vetra ni bilo. Prepoteni in veseli smo se vrnili do avta. Čakala nas je še dobra ura vožnje do doma, ki pa je ob poslušanju njihove glasbe in blebetanju kar hitro minila.

Večer v italijanskem obmorskem mestecu Grado je bil super. Spodaj je le par fotografij koncerta, kajti  hitro so mi prepovedali fotografirati. Kljub mojemu pritoževanju sem dobila tri opozorila, da fotografirati ne smem. Niti prijazni nasmehi in rožice v laseh niso raznežile hudih varnostnikov. 


Jim Morrison: "Obstaja znano in neznano, vmes so vrata".

P.S. Film z istoimenskim naslovom, v katerem je nastopal v glavni  vlogi lepotec Val Kilmer, je prav tako vreden ogleda;)
Share:

torek, 05. julij 2011

Sanjska stena

Danes je moje razpoloženje po vremenu. Sem brez energije, grdo lena, vendar sanjarim. Sanjarim na veliko, brez meja. Postavljam si eksistencialna vprašanja oziroma se sprašujem o tem kaj je zame pomembno, kaj si želim. 
Želja imam vedno ogromno in zato si jih zadnje čase skrbno zapisujem, saj sem ugotovila, da se vse težje osredotočim nanje. Hja, med drugim, tudi pozabljam. Morda je to posledica številnih interesov za katere primanjkuje časa, ne vem. 
Tehnika črno na belem je zame definitivno idealna rešitev. Čutim se bolj odgovorno do sebe in svojih sanj ter posledično je uspeh in zadovoljstvo večje. 

Na to temo sem nekaj časa nazaj odkrila zanimivo javno umetniško  inštalacijo, ki jo je zasnovala mlada Candy Chang, z naslovom Before I die/What is important to you v New Orleansu. Iz zapuščene hiše brez življenja, je naredila na preprost način atrakcijo v mestu. Stavbo je prelepila s plakati, priložila krede in zapisala prvi del stavka, Before I die I want to, ki so ga mimoidoči dokončali. S projektom je dosegla tako velik uspeh, da z njim nadaljuje še po drugih mestih in državah, ki jih obiskuje. 


 Za ogled zgoraj opisanega projekta in ostalih njenih del klikni na: http://candychang.com/before-i-die-in-nola/.


Candy Chang je v študijskih letih naredila tudi spodnji video, ki se sicer bolj slabo vidi, ampak kot zanimivost ga delim:



P.S. Naredi svojo sanjsko steno tudi ti in sporoči rezultat;)
Share:
© iskrice | All rights reserved.
Blog Design Handcrafted by pipdig