Nizozemska v sliki

Spet doma. Ja, vrnila sva se z dvotedenskega potovanja. Medtem ko se je večina hladila v morju ali skrivala kje v senci pred močnimi sončnimi žarki in neznosnimi temperaturami, sva midva barvito nizozemsko preživela večinoma v dolgih rokavih in tu pa tam z dežnikom v roki. 

Na pot sva se podala z izposojenim vozilom že v petek. Kmalu sva ugotovila, da je Citroenov Jumpy odlična zadeva in da nama bo dobro služil. Imela sva kamper v malem, s francosko posteljo in jedilno ali zabaviščno mizico na cca 5ih metrih.

Potovanje se je začelo v trenutku, ko sva obrnila kjluč najinega vozila. Nikoli ne pozabiva, da je pot del potovanja, ki je prav tako pomembna in zato sva uživala tudi v tem. Spremljala naju je muzika izvajalcev, ki sva jih naknadno slišala na glasbenem festivalu in knjiga z naslovom Nore ženske, ki je na dom po naročilu prispela ravno pred odhodom.

Prvi postanek  je bila dolina Trente, kjer smo se prijateljem pridružili na kampiranju, čeprav le za eno noč. Ob ognju smo pekli raznovrstno meso, pili vino in se od bliže spoznali z morda najstarejšim glasbilom didgeridoo  na katerega je dečko dobro igral. Zvok, ki ga je proizvajalo to enostavno glasbilo sredi gozda, je bil zelo intenziven, močen, globok, nepopisen.

Z jutrom sva se od "bande" poslovila in pot nadaljevala proti Eindhovnu mimo Salzburga.

Ulična fotografija Salzburga:

 

 

In še fotk bi bilo, a ostale bodo za udeležence potopisnega predavanja;)

Do mesta Eindhoven, ki je znan predvsem po močnem nogometnem klubu, tovarni Philips, univerzitetnem centru in high tech campusu ter zanimivi arhitekturi, sva prispela proti večeru. Za obisk mesta sva se odločila predvsem zaradi stare Philipsove tovarne, ki je danes spremenjena v razstavne prostore oziroma galerije, kjer svoja dela razstavljajo različni umetniki. Galerija, skupaj z delavnico lesa, je požela najin velik interes.

 

Od Eindhovna do Amsterdama pot ni bila dolga, morda slabi urici, a nevčakanost je strmo naraščala. Končno bom za nekaj dni v mestu zgodovinskih kanalov, barvitih hiš, zelenih parkov, prijaznih in strpnih ljudi ter seveda hollandskih koles. Ouujjeeee.... Živahnost mesta mi ogromno pomeni in Amsterdam je živ, odlično! 

 

 

 

Na zgornji fotografiji klopce piše: "Please take a seat! But please don`t smoke weed or other funny stuff... There are children sleeping upstairs...and don`t leave a mess! Enjoy the best bench in town!;)" 

Ugotovila sva, da je velliko mimoidočih posedalo na tej klopci ob kanalu, saj jih je veliko pustilo prijazna sporočila lastnikom, ki so slednja skrbno prilepili na okno. Simpatično;)

Amsterdam, mesto v kateremu vladajo kolesarji, sva zapustila z idejo, da se še kdaj vrneva. 

Dejansko sva zapustila urejene ulice, množice turistov in odšla v divjo pokrajino Lowlands na istoimenski festival. To je nizozemski glasbeni festival, ki se odvija vsako leto v avgustu, že od leta 1967 in se ga udeleži okoli 55000 ljudi, predvsem nizozemcev. Ker je bil program tako bogat, bom temu poglavju namenila več besed v naslednji iskrici. Za ogrevanje je na voljo spodnji videoposnetek:

Po festivalu sva v bolj mirnem ritmu nadaljevala pot. Ogledala sva si majhno in zanimivo mestece Muiden, pravljični Broek in Waterland, po siru poznan Edam, očarljiv Volendam, otoček Marken, Zaanse schans, Harlem, univerzitetno mesto Utrecht, ki mi je za Amsterdamom najlbolj prirasel k srcu in Kinderdijk, ki je poznan po svojih 19-ih mlinih. 

 

Muiden:

Broek in waterland:

 

Edam:

Volendam:

Marken:

Zaanse schans:

 Harlem:

 Utrecht:

Kinderdijk:

Kinderdijk je bilo zadnje mestece na nizozemskem, ki sva ga videla. Za tem je sledila le še dolga vožnja proti domu, ki so jo zaznamovale nizke temperature, dež in toča. Ja, kar naporno je bilo, vendar sva prišla na 30  stopinj in spet so nogice bose in midva vesela nad doživetim:)