torek, 27. december 2011

Piccolo Tibet

Že nekaj let zapored v mesecu decembru preživimo s prijatelji teden dni na snegu, točneje v magičnem italijanskem mestecu Livigno. Tudi letos je bilo tako.

Na pot smo se podali s polno natovorjenim kombijem. Smučarji in borderji vsi na kupu novim dogodivščinam naproti. Juhej.

V dolino Livigno ali "piccolo Tibet" smo zaradi manjših komplikacij pred odhodom prispeli v poznih popoldanskih urah, ampak ravno prav za večerjo v eni od bližnjih restavracij. Nismo se pritoževali;)

Po večerji smo zasedli svoje apartmaje v hiši La Cambra, ki  nosijo imena po umetnikih, kot so Picasso, Miro`, Matisse in drugi, ki navdihujejo tudi lastnico te hiške sredi visokih Alp, ne le mene. Dobri so ti kotički in odlični so za skupno druženje, zabavo, igro, filme in mlaskanje dobrot. Izkoriščeno 100%.

Po mirno prespani noči, napolnjenih baterijah, smo se veselili soočanja s prvim spustom po snežno beli progi, ki zame ni bil enostaven, vendar vztrajnosti nisem izgubila.

Letos sem si rekla: "O la va, o la spacca".  Z bordom se namreč spogledujeva že tri zime, a strah pred hitrostjo je velikokrat prevladal in me oviral pri napredovanju. Tokrat ne. Zmagala sem. Končno  sem bila zadovoljna na  moji rdeči deski!;)

Dnevi, v znamenju snega, sprehodov po mestu, ogledih šikanih trgovin, nočnemu življenju, kuhanju, igranju na jengo itd, so res hitro minili. Skoraj bi lahko rekla: "Ostanimo še!";)

V celem tednu smo imeli tudi srečo z vremenom. Bilo je veliko sonca, nekaj malega snežink in vetra nič. A kljub dobrim pogojem fotografij nimam. Po naključju je nastala le spodnja fotografija s kompaktnim Sony aparatom.




P.S. Ob prihodu domov se je našel plastični muc Finky Fionky in nas razveselil. Spet bo v rokah naše dvoletne plavolase maskote, ki že smuča boljše kot jaz;)
Share:

nedelja, 11. december 2011

December

Moj december je in bo v znamenju:

Družine,
Emocij,
               Ciljne usmerjenosti,
     Entuziazma,
     Melanholije,
     Borbenosti,
Evforije,
        Radovednosti,

ter še mnogih drugih mešanih, nasprotujočih si občutkov in čustev.



P.S. V tem času še dodatno zavračam velike trgovske centre, ker je vsega preveč. Preveč je ljudi, preveč se vse blešči. Raje grem med ozke ulice v unikatne trgovince, kjer se vedno kaj zanimivega dobi, predvsem pa navdih za reciklažo stvari;)

Kakšen je tvoj december?
Share:

sobota, 03. december 2011

Razvajanje - part 2

Zadnji vikend v novembru je bil prav tako v znamenju nenavadno visokih temperatur in sončnih žarkov, ki so grela najina telesa med sprehodom po strunjanskih solinah ter naju razvajala. Spodaj je nekaj utrinkov tistega lepega dne, ki  se je zaključil z  zelo dobrim maminim kosilom;)

 



Po pohajkovanju in kavici sva pohitela proti Izoli, kjer naju je čakalo kosilo v krogu meni najljubših;)


Mama nas je postregla s popečenim lososom, polento, špinačo in peperonato. Sline se še zdaj cedijo!

Oh, kako nam je hudo;)


P.S. V Strunjanu je nastala tudi spodnja fotografija. Morda ob naslednjem lepem vremenu greva v pravljični Piran.




Share:

sobota, 19. november 2011

Razvajanje

Enkratna novembrska sobota v znamenju sprehoda v okolici Seče, sončnih žarkov, pogovorov ter dobre hrane.




Počasni koraki do gostilne Ribič in nazaj so se še kako prilegli v tem vremenu in tudi še kakšnega več bi naredila, če se ne bi dečko oglasil in izustil: "Lačen sem." Kako? Že? Ne dolgo nazaj sva pospravila dobrote v svoje želodčke in že spet moram sesti za mizo, sem se spraševala. Grrr. A obrestovalo se je. Izbral je restavracijo Rizibizi v Portorožu, ki se je izkazala.

Pozdrav hiše in predjed: Popečena hobotnica na rukoli in čičerikina kremna juha s škampi.


Glavna jed ob kozarcu Prinčičevega modrega pinoja in malvaziji Korenike: Račja prsa v vinski omaki s polento in Rižota s šampanjcem Moet & Chandon ter belim tartufom.


Pozdrav iz kuhinje in sladica za piko na i: ananas, čokoladni mousse, mandljeva zmrzlina in čokoladni souffle z brezglutensko moko na moje veliko presenečenje.


Mislim, da bom sanjala čokoladni souffle. Nesramno dober je bil;)
Share:

četrtek, 17. november 2011

Presenečenje

Domov je prišel z vrtnico v roki in me pustil popolnoma brez besed - taka presenečenja niso pogosta;)


P.S: Super je, ko čutiš metuljčke v trebuhu in iskrice v očeh. Grazie amore;)
Share:

torek, 08. november 2011

Filmi

Bila so obdobja rdečih stolov izolskega ali tržaškega kina, obdobja ko sva filme na dom naročala kar preko spletne videoteke iTiVi, obdobja brez filmskih večerov in je obdobje, ko se zanimanje za filme vrača spet.

Ta vikend sva na ogled izbrala romantično komedijo "Crazy Stupid Love", nad katero je cimr imel pričakovano veliko pripomb, a ostal je pozitivno presenečen ter dramo z naslovom Beginners, režiserja Mika Millsa, ki je navdušila.

Iztočnica za film je moški oziroma oče režiserja, ki mu je šele pri svojih 75 letih, po smrti  mame in žene glasno priznal, da je homoseksualec. 

Film je poučen in vodi v razmislek o pomenu življenja samega, dojemanja in sprejemanja sebe ter svojih čustev. Na spodnji povezavi poglej več.




Za vse ljubitelje filma: jutri, 9.11.2011 odpre vrata 22. ljubljanski mednarodni filmski festival LIFFE.
Share:

sobota, 05. november 2011

"Škampi" na buzaro

Danes je cimr ponovno skočil v akcijo in me presenetil z odličnim kosilom. Ja, huhinja je bila spet njegova in kako zelo me to veseli ko se zgodi;) Venomer ko se kuhalnica vrti v njegovih rokah namreč vem, da bo kosilo za si prste obliznit. Tudi tokrat je bilo tako. Dobesedno!;)

Ne vem ali mi je želel posredovati kakšno subtilno sporočilo ali ne, vendar lotil se je seksi jedi, in sicer "škampov alla buzara".

Sestavine za preprosto in hitro pripravljeno kosilo:  
škampi
paradižnikova mezga
čebula, česen, sol, peteršilj, origano, drobtinice,
olivno olje in
belo vino

S fotoaparatom okoli vratu in prosto levo roko, v kolikor bi potreboval pomoč, sem mu sledila pri poteku priprav. Sprva je na nizkem ognju popražil nasekljano čebulo in strok česna.


Ko sta dosegla zlato rumeno barvo je v globoko ponev stresel pod vodo oprane škampe oziroma kozice kot vidite na spodnji fotografiji, jim dodal deci belega vina in jih rahlo pokuhal. Po nekaj minutah je prilil še paradižnikovo mezgo ter vse skupaj začinil in kuhal pod pokrovom še 10 minut.


Proti koncu je za zgostitev omake uporabil brezglutenske drobtinice in peščico peteršilja, da je bil okus močnejši oziroma še boljši.

Za pripravo kosila ni potreboval veliko časa, a jaz sem ga kar nestrpno čakala za mizo ob kozarcu belega;)


 E e ee...e se non ti lecchi le dita godi solo a meta`;)
 

Share:

četrtek, 03. november 2011

Knjiga na knjigo...poezija

Letos je oddelek za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Koper razpisal literarni natečaj za najboljšo izvirno hrbtno poezijo. Ideja hrbtnega pesnjenja prihaja sicer iz Italije in je stara nekaj let. Njena začetnika sta oblikovalec in fotograf Silvano Belloni ter novinarka Antonella Ottolina. Ali se bo igra razširila tudi med slovenskimi blogi, forumi in na drugih spletnih straneh, kot se je zgodilo med našimi sosedi še ni znano.

Vendar kaj hrbtna poezija sploh je? Gre za pesmi, ki jih avtorji sestavijo z uporabo obstoječih naslovov že izdanih pisanih del, in sicer tako, da hrbte knjig nizajo drugo vrh druge, ustvarijo smiselno zaporedje, nastalo strukturo fotografirajo in objavijo. Enako so naredili tudi udeleženci natečaja, ki se je zaključil 30-ega septembra. 

Prvo nagrado, po izboru FB prijateljev si je prislužil Tomaž Kozovinec, s pesmijo Dolga pot, drugo nagrado po izboru žirije, v sestavi Andreja Hočevarja, Marcella Potocca in Maje Smotlak, ki je pritegnil tudi mene, pa Tomaž Mahkovic s pesmijo Kaj imajo ptice s tem.


Kaj imajo ptice s tem?
Če neke zimske noči popotnik
(velika žival samote)
neke noči, ko luna ni vzšla, 
med brini, pod bori, 
pod obokom čarobnim,
na koncu mavrice,
v senci sojenic,
ob vznožju odkapljane kaplje;
zaverovan v družino kliče:
"Vir, vir, vir za mojo malo pot nikamor!",
kaj imajo ptice s tem?
kaj imajo ptice s tem?

Če se ti zdi ideja zabavna in izvirna poglej še na italijansko spletno stran začetnikov hrbtne poezije, in sicer na poesiadorsale.
Share:

četrtek, 27. oktober 2011

Pojoče sklede

Že dolgo časa sem zagovornik teorije, da napisana beseda ima večjo težo in prav zato sem pred meseci v roke vzela kemični svinčnik in list papirja ter nanj zapisala nekaj svojih želja. Hja, v tistem trenutku sem dala stvari črno na belo in poti nazaj ni bilo več. Z odgovornostjo in iskrenostjo do sebe jih počasi uresničujem ter s ponosom črtam kar je že uresničeno. 

Na seznamu želja pod točko tri sem zapisala: "Želim si igrati na tibetanske pojoče sklede". Danes lahko rečem, uspelo mi je! Na svoje izbranke igram z entuziazmom tako zase kot za cimra in vse tiste, ki si želijo prisluhniti drugačnim zvokom in dobrim vibracijam.


Če si tudi ti, tako kot jaz, sanjač ki veliko in na veliko sanjari ter se med sanjami z lahkoto izgubi, razmisli o vrednosti beležke, da ti kaj pomembnega ne zbeži;)
Share:

nedelja, 02. oktober 2011

Ikea

Natanko leto dni nazaj si je cimr za nekaj evrčkov več na mesec izboril svoj prvi delovni kotiček ali studio kot mu on sam rad reče. Odličen in sončen delovni prostor z dvometrsko belo mizo, direktorskim stolom in predvsem izhodom na balkon, kjer se razvaja ob jutranji kavici ter dobri muziki po njegovem izboru še preden z delom za res začne. Idila. 

A ta prostor v resnici še danes ni popoln. Kabli, knjige, fascikli, potovalke in še kaj vse naokrog. Temu sva danes želela narediti konec in zato sva se zapeljala do trgovine Ikea v bližnji Italiji, da bi kupila vsaj knjižne police ali majhno librerio po italijansko, kot je na spodnji sliki.


A ker sva ugotovila, da bo cena librerie čez teden dni nižja za 50%, da  ima v prihodnje cimr številčne službene poti v Italijo, danes ni šla z nama nazaj. Za razliko v ceni sva kupila nekaj "prčkarij", kot so potovalne vreče za moško obleko in srajce, obešalnik za rute in šale, kuhinjske krpe in drugo. Vedno se kaj najde, a ne?!;)

Ikeo poznamo vsi, a morda vsi ne poznate Ikejine hacker-je, ki preoblikujejo ikejine izdelke in spreminjajo njihovo namembnost, kot so to naredili tudi s knjižnimi policami.  


Prebrskaj po spletni strani, morda je kaj zanimivega zate;)
Share:

torek, 27. september 2011

Zvočna kopel

Zvočna kopel je odlična sprostitev ob zvokih gonga, kristalnih vaz in drugih prvinskih glasbilih, ki se je "moraš" udeležit, če želiš uravnovesit svoje fizično, čustveno in duhovno stanje, ki je nujno potrebno v kaosu v katerem živimo. Sama na kopeli vsakokrat uživam, kot da bi bila prvič, saj je doživljanje in sprejemanje zvoka vsakokrat drugačno.

Zvok in vibracije ki se ustvarjajo med zvočno masažo blagodejno, nežno in zelo zdravilno vplivajo na nas in predvsem vzpostavljajo normalno harmonijo, ki je zaradi različnih vzrokov porušena. Gre za odlično metodo počitka in sprostitve ter terapijo zoper stres, neosredotočenost, izčrpanost, jezo, pomanjkanju notranjega miru, napetosti, odstranjevanju blokad in drugih ovir v telesu.

Za to dragoceno izkušnjo ne potrebuješ veliko. Zadostujejo športna oblačila, joga blazina in steklenička vode. Ker je izkušnja resnično enkratna in kakorkoli učinkovita, vzemi si čas zase in naredi korak naprej k boljšemu počutju. Zagotovo se boš po kopeli počutil lahkotno, sveže in zelo umirjeno.

Zvok ima neprecenljiv pomen in če ga še nisi odkril, zdaj je čas!


Videa ni, ker na zvočno kopel enostavno moraš it!;)
Share:

četrtek, 22. september 2011

PoP ArT

Prejšnji teden sem se po nekaj letih vrnila v Piran, v mesto violinista Tartinija, med ozke ulice, strnjene hiše in številčne umetniške galerije. Po srednji šoli sem ga namreč le redko obiskala, a tokrat sva se z bratom tja namensko odpeljala.  

























S fotoaparatom v roki in brez pričakovanj sva se napotila proti  neoklasicistični palači Trevisini, ki jo v tem obdobju krasijo dela svetovno znanih umetnikov pop arta, ki sva jih želela ujeti v objektiv. Umetnine Andyja Warhola, Toma Wesselmanna, Roya Lichtensteina, Jamesa Rosenquista, Johna Chamberlaina in Roberta Rauschenberga so nezahtevne in zanimive za oko, zato pohitite, če še niste bili, saj je razstava "Sijajni pop" na ogled do 9-ega oktobra.


Iz zgornje fotografije je jasno in enostavno prepoznati pop art stil - popular art. V pop art-u predmet nima nobene druge funkcije kot, da bo enostavno to, kar je - inertna slika modela predmeta. Slike predstavljalo realen, banalen današnji potrošniški svet, kjer množični mediji prevzemajo vedno vidnejšo vlogo  ter zavračajo duhovna načela in instinkt, vendar varjemem, da vsak lahko v njih najde kaj več kot vidi.

Meni so všeč;)
Share:

petek, 16. september 2011

Ljubezen na prvi pogled

Zgodilo se je 12 let nazaj, ko sva z mamo po dolgem pogajanju privolili želji moških, da se nam na 85m2 pridruži še en član. Odločitev je bila težka, vendar nikoli obžalovana. 

Bela kepica zlate prinašalke, ki je prišla v naš dom, je dobila ime Kia. Ljubezniva, pozorna, pridna, poslušna, prijazna, požrešna in tudi zahtevna in lepa psička nas je popolnoma očarala. Vzljubili smo jo mi in vsi ki so jo poznali.

Danes je žal že leto dni od kar je ni. Kot strela z jasnega se je pojavila huda in agresivna bolezen za katero ni bilo pomoči.

 Foto: Rok Flego

Krokodilje solze so nekontrolirano tekle, ko smo se poslovili in včasih se še zlijejo, vendar me veseli, ker vem, da se je super fajn imela. Pretekla, prehodila je hribe in doline, se mastila z najboljšimi dobrotami, se cartala in razvajala ter na morju uživala. Bilo ji je lepo.

Zaljubljeni smo bili vanjo in še smo.

Ciao Kia;)*

Share:

četrtek, 15. september 2011

Surinamski umetnik

Bil je zadnji dan v Amsterdamu,  ko sva se sprehajala po okrožju Zuid, kjer so bile ulice preplavljene z različnimi inštalacijami. Ravno v tem obdobju se je namreč odvijal projekt Artzuid 2011, ki je razstavljal skulpture mednarodnih umetnikov. Super - na prostem, brezplačno in ogromno. Prava paša za oči.

Mojo veliko pozornost je pritegnil mlad surinamski umetnik Dhiradj Ramsamoed, ki ustvarja človeške oblike, ne eksplicitno ljudi, ampak skrivnostna bitja. Eno od teh je Mighty Man ali Mogočni človek, zraven katerega je pripisal: "idealen človek ne bi smel imeti ust, oči in ušes, da bi na svetu vladal mir, saj s temi tremi čutili zloba vstop v nas in tako jo prenašamo naprej".


Izdelek ne pusti ravnodušnega in zato verjamem, da se je dotaknil tudi tvojih čustev;)
Share:

sreda, 07. september 2011

Tovarna glasbe

Če sta Sziget ali Balaton festival, ki se odvijata na madžarskem, množično poznana, za nizozemski Lowlands festival, s popolnim sloganom "campingflight to Lowlands paradise",  tega ni mogoče trditi. Kljub temu, da je glasbeni festival odprl svoja vrata kar 44 let nazaj, sva bila med 55-tisoči Nizozemci in morda 5-imi Nemci le še midva.

Proti pokrajini Lowlands sva se iz A`dam-a odpeljala pozno popoldan, dan pred tridnevnim dogodkom, z mislijo, da bova med prvimi in z upanjem, da dobiva prostor med kamperisti (Tiste dneve je veliko deževalo in zato si nisva želela mrzlih in vlažnih noči v šotoru, ampak suhe in udobne v "mini kamperju", katerega sva imela kot nalašč), a seveda ni bilo tako. Obtičala sva med ostalo pločevino, ki se je počasi , ekstremno počasi premikala proti centru dogajanja.  

Z velikimi očmi in zanimanjem sva opazovala okoli sebe. Parkirišče ob cesti se je vztrajno in hitro polnilo z avtomobili, obiskovalci so se kljub dežju veselili in plesali na ritme radia 3FM (medijski sponzor) in predvsem smeti je bilo že polno vsepovsod. Žur se je začel, ni kaj!;)

Sonce je zahajalo, ko smo še vedno vsi strpno čakali v koloni, a lepo nam je bilo. Na dan smo privlekli razne "sokove" in slane prigrizke. Očitno si nismo dovolili kvariti razpoloženja;) V tem času, ko je evforija naraščala se je še nebo razjasnilo in midva sva dobila vstopnice za kamper plac. Jahuuu, vse se je začelo odvijati v pravo smer.

Na predpisano mesto sva se pripeljala ko je bila že skoraj čista tema. Ogromno nas je že bilo in ogromno jih je še prihajalo. Celo noč in cel naslednji dan se je vila kolona avtomobilov proti glasbenemu paradižu.

19.8.2011 ob 11h - začetek - Okoli zapestja živo rumena zapestnica, šotori postavljeni, kamperji parkirani, muzika na ves glas.



Po hitrem ogledu vseh starinskih (najin avtokamper je bil najnovejši), a fascinantnih kamperjev, šotorišč, kjer so bili šotori nametani en zraven drugega, prepovedi uporabe mojega dslr fotoaparata (dovoljeni le kompaktni fotoaparati-razočaranje), sva že stala ponovno v vrsti, da se prebijeva do prizorišč in do prvih izvajalcev, ki sva jih želela slišati, Destroyer. Super!

Festival, ki traja vsega skupaj le tri dni, ponuja na 11-ih prizoriščih več kot 200 nastopov, in sicer glasbene, gledališke, plesne, filmske in literarne. Za vsakega nekaj in predvsem mnogo odličnih stvari, da sva velikokrat imela težavo pri odločitvi. Včasih so bili kompromisi nujno potrebni in boleči.

Prvi dan sva uspela slišati: The Wombats, Destroyer, Joan as police Woman, Anna Calvi, James Blake, Horrors, Miles Kane, Deus, Fleet Foxes in Arctic Monkeys. Prisluhni če želiš:


                                                                    ...in še...


Na drugi in tretji dan sva slišala: Little Dragon, Trentemoller, Warpaint, Lykke Li, Interpol, Fink, Junip, Sandwell District in druge. Med bolj odmevnimi, poleg že naštetih, so bili tudi The Offspring, Skunk Anansie, Bullet for my Valentine, Chase & Status, The Roots in verjemite, da je seznam še dolg;)

Dnevi so bežali hitro in na srečo so bili oblaki nad nami le redko črni. Ker nam je bilo vreme v času festivala naklonjeno sva uživala predvsem v poležavanju na travi, poslušanju muzike in dobri hrani. Poizkusila sem vse kar sem lahko. Vse kar je bilo brezglutensko. Od tajske, karibske, etiopske, indijske do vietnamske in indonezijske kuhinje. Mnjammi;)

Festival je definitivno pustil pečat. Spodaj je prilepljenih še nekaj simboličnih fotografij, ki sem jih naredila s Sony Cyber-shot fotoaparatom, medtem ko sem "trpela" prepoved uporabe teleobjektiva. 

Plačevalo se je z muntni ali žetoni. 1 munten je bil vreden 2,5 eur ali 10 plastičnih lončkov.
 


Green peace-ovci so sadili rožice in pobirali smeti:

Pestro je bilo tudi dogajanje na uličicah, ki so vodile do glavnih prizorišč:
 
Skratka, gužva, gužva in še 1x gužva:

 
Naslednje leto tovarna glasbe spet odpre. Če morda kdo načrtuje potovanje na nizozemsko prav v času festivala, ga priporočam. Do takrat pa dance, dance, dance z Lykke Li.













Share:

torek, 30. avgust 2011

Nizozemska v sliki

Spet doma. Ja, vrnila sva se z dvotedenskega potovanja. Medtem ko se je večina hladila v morju ali skrivala kje v senci pred močnimi sončnimi žarki in neznosnimi temperaturami, sva midva barvito nizozemsko preživela večinoma v dolgih rokavih in tu pa tam z dežnikom v roki. 

Na pot sva se podala z izposojenim vozilom že v petek. Kmalu sva ugotovila, da je Citroenov Jumpy odlična zadeva in da nama bo dobro služil. Imela sva kamper v malem, s francosko posteljo in jedilno ali zabaviščno mizico na cca 5ih metrih.

Potovanje se je začelo v trenutku, ko sva obrnila kjluč najinega vozila. Nikoli ne pozabiva, da je pot del potovanja, ki je prav tako pomembna in zato sva uživala tudi v tem. Spremljala naju je muzika izvajalcev, ki sva jih naknadno slišala na glasbenem festivalu in knjiga z naslovom Nore ženske, ki je na dom po naročilu prispela ravno pred odhodom.

Prvi postanek  je bila dolina Trente, kjer smo se prijateljem pridružili na kampiranju, čeprav le za eno noč. Ob ognju smo pekli raznovrstno meso, pili vino in se od bliže spoznali z morda najstarejšim glasbilom didgeridoo  na katerega je dečko dobro igral. Zvok, ki ga je proizvajalo to enostavno glasbilo sredi gozda, je bil zelo intenziven, močen, globok, nepopisen.

Z jutrom sva se od "bande" poslovila in pot nadaljevala proti Eindhovnu mimo Salzburga.


Ulična fotografija Salzburga:




 
 

In še fotk bi bilo, a ostale bodo za udeležence potopisnega predavanja;)

Do mesta Eindhoven, ki je znan predvsem po močnem nogometnem klubu, tovarni Philips, univerzitetnem centru in high tech campusu ter zanimivi arhitekturi, sva prispela proti večeru. Za obisk mesta sva se odločila predvsem zaradi stare Philipsove tovarne, ki je danes spremenjena v razstavne prostore oziroma galerije, kjer svoja dela razstavljajo različni umetniki. Galerija, skupaj z delavnico lesa, je požela najin velik interes.





 

Od Eindhovna do Amsterdama pot ni bila dolga, morda slabi urici, a nevčakanost je strmo naraščala. Končno bom za nekaj dni v mestu zgodovinskih kanalov, barvitih hiš, zelenih parkov, prijaznih in strpnih ljudi ter seveda hollandskih koles. Ouujjeeee.... Živahnost mesta mi ogromno pomeni in Amsterdam je živ, odlično! 


 
 
 
Na zgornji fotografiji klopce piše: "Please take a seat! But please don`t smoke weed or other funny stuff... There are children sleeping upstairs...and don`t leave a mess! Enjoy the best bench in town!;)" 

Ugotovila sva, da je velliko mimoidočih posedalo na tej klopci ob kanalu, saj jih je veliko pustilo prijazna sporočila lastnikom, ki so slednja skrbno prilepili na okno. Simpatično;)

Amsterdam, mesto v kateremu vladajo kolesarji, sva zapustila z idejo, da se še kdaj vrneva. 

Dejansko sva zapustila urejene ulice, množice turistov in odšla v divjo pokrajino Lowlands na istoimenski festival. To je nizozemski glasbeni festival, ki se odvija vsako leto v avgustu, že od leta 1967 in se ga udeleži okoli 55000 ljudi, predvsem nizozemcev. Ker je bil program tako bogat, bom temu poglavju namenila več besed v naslednji iskrici. Za ogrevanje je na voljo spodnji videoposnetek:




Po festivalu sva v bolj mirnem ritmu nadaljevala pot. Ogledala sva si majhno in zanimivo mestece Muiden, pravljični Broek in Waterland, po siru poznan Edam, očarljiv Volendam, otoček Marken, Zaanse schans, Harlem, univerzitetno mesto Utrecht, ki mi je za Amsterdamom najlbolj prirasel k srcu in Kinderdijk, ki je poznan po svojih 19-ih mlinih. 

 
Muiden:



Broek in waterland:

 

Edam:



Volendam:



Marken:

Zaanse schans:

 Harlem:

 Utrecht:



Kinderdijk:

Kinderdijk je bilo zadnje mestece na nizozemskem, ki sva ga videla. Za tem je sledila le še dolga vožnja proti domu, ki so jo zaznamovale nizke temperature, dež in toča. Ja, kar naporno je bilo, vendar sva prišla na 30  stopinj in spet so nogice bose in midva vesela nad doživetim:)






Share:
© iskrice | All rights reserved.
Blog Design Handcrafted by pipdig